Vsebina
Motnja depersonalizacije ali sindrom depersonifikacije je bolezen, pri kateri se oseba počuti ločeno od lastnega telesa, kot da bi bila zunanji opazovalec samega sebe. Pogosto so tudi simptomi pomanjkanja uresničitve, kar pomeni spremembo dojemanja okolja, ki ga vključuje, kot da je vse okoli njega neresnično ali umetno.
Ta sindrom se lahko pojavi nenadoma ali postopoma, in čeprav se lahko pojavi pri zdravih ljudeh, je v stresnih situacijah, močni utrujenosti ali uživanju drog zelo povezan s psihiatričnimi boleznimi, kot so depresija, anksiozne motnje ali shizofrenija ali nevrološke bolezni. kot so epilepsija, migrena ali poškodbe možganov.
Za zdravljenje motnje depersonifikacije je treba nadaljevati s psihiatrom, ki bo vodil uporabo zdravil, kot so antidepresivi in anksiolitiki, pa tudi psihoterapijo.
Glavni simptomi
Pri motnjah depersonalizacije in derealizacije človek spremeni svoja čustva na spremenjen način in razvije simptome, kot so:
- Občutek, da ste zunanji opazovalec svojega telesa ali da vam telo ne pripada;
- Predstava, da ste ločeni od sebe in okolja;
- Občutek nenavadnosti;
- Če se pogledate v ogledalo in se ne prepoznate;
- V dvomih, če so se jim nekatere stvari res zgodile ali pa so te stvari le sanjale ali si predstavljale.
- Biti nekje in ne vedeti, kako ste prišli tja ali kaj naredili in se ne spomnite, kako;
- Neprepoznavanje nekaterih družinskih članov ali spominjanje pomembnih življenjskih dogodkov;
- Brez čustev ali občutka bolečine v določenih trenutkih;
- Občutek kot dva različna človeka, ker spreminjata svoje vedenje iz ene situacije v drugo;
- Počutite se, kot da je vse zamegljeno tako, da se zdi, da so ljudje in stvari daleč ali nejasni, kot da sanjate.
Tako ima oseba pri tem sindromu občutek, da sanjari ali da tisto, kar doživlja, ni resnično, zato je običajno, da ga sindrom zamenjamo z nadnaravnimi dogodki.
Začetek motnje je lahko nenaden ali postopen, pogosti pa so tudi drugi psihiatrični simptomi, kot so spremembe razpoloženja, tesnoba in druge psihiatrične motnje. V nekaterih primerih lahko depersonalizacija predstavlja posamezne epizode, mesece ali leta, nato pa postane neprekinjena.
Kako potrditi
V primeru simptomov, ki kažejo na depersonalizacijsko motnjo, se je treba posvetovati s psihiatrom, ki lahko diagnozo potrdi z oceno intenzivnosti in pogostosti teh simptomov.
Pomembno je vedeti, da se nenavadno zgodi, da se nekateri simptomi, ki kažejo na to, da se ta sindrom v določenem trenutku pojavijo ločeno, če pa so vztrajni ali se vedno pojavijo, je treba biti zaskrbljeni.
Kdo je najbolj ogrožen
Depersonalizacijski sindrom je pogostejši pri ljudeh, ki imajo naslednje dejavnike tveganja:
- Depresija;
- Panični sindrom;
- Shizofrenija;
- Nevrološke bolezni, kot so epilepsija, možganski tumor ali migrena;
- Intenziven stres;
- Čustvena zloraba;
- Dolga obdobja pomanjkanja spanja;
- Otroške travme, zlasti fizična ali psihološka zloraba ali zloraba.
Poleg tega je ta motnja lahko tudi posledica uživanja drog, kot npr konoplje ali druga halucinogena zdravila. Pomembno je vedeti, da so zdravila na splošno zelo povezana z razvojem psihiatričnih bolezni. Razumeti, katere vrste drog so in njihove posledice za zdravje.
Kako poteka zdravljenje
Depersonalizacijska motnja je ozdravljiva, njeno zdravljenje pa vodita psihiater in psiholog. Psihoterapija je glavna oblika zdravljenja in vključuje na primer tehnike psihoanalize in kognitivno-vedenjske terapije, ki so zelo pomembne za nadzor čustev in zmanjšanje simptomov.
Psihiater bo morda lahko predpisal tudi zdravila, ki pomagajo nadzorovati tesnobo in spremembe razpoloženja, na primer z anksiolitičnimi ali antidepresivi, kot so Clonazepam, Fluoksetin ali Klomipramin.